Pojem trajnostno kmetijstvo je bil razvit na podlagi Brundtlandovega poročila, objavljenega leta 1987, in temelji na širši paradigmi trajnostnega razvoja: »Trajnostni razvoj zadovoljuje potrebe sedanjega človeškega rodu, ne da bi ogrozili možnosti prihodnjih rodov, da zadovoljijo svoje potrebe.« V literaturi je mogoče najti več kot 70 pomenov trajnostnega kmetijstva. Odražajo različne prednostne naloge, različne cilje in specifične ocenjevalce za specifične deležnike.
Zato obstaja veliko opisov trajnostnega kmetijstva zaradi velikih razlik v tem, kako je trajnostnost v kmetijstvu oz. trajnostnost kmetijstva opisana in kako si jo prizadevamo dosegati v postopku odločanja. V znanstveni literaturi je trajnostno kmetijstvo pogosto povezano z »alternativni« pojmi kmetijstva, kot so: ekološko, z nizko porabo, okoljsko občutljivo, biodinamično, skupnost, ekstenzivna, sveža kmetija, prosta reja, nizki vložki, organsko, regenerativno, permakultura, preudarna uporaba itd.
Trajnostnost v kmetijskih sistemih vključuje koncepte odpornosti (zmožnost sistemov za blaženje šokov in stresov) in vzdržljivosti (zmogljivost sistemov, da se ohranjajo v daljšem obdobju) ter obravnava številne širše gospodarske, družbene in okoljske rezultate.